Zibelka je oblikovana iz vezane plošče, sestoji iz treh parov stranic in dna. Na utor jo sestavimo sami, brez vijaka in lepila, kot sestavljanko iz kartona. Postavimo jo na tla, ali z vrvjo obesimo pod strop. Obe daljši stranici lahko poljubno izstavimo, tako da nastane klop oz. gugalnica. Po zasluženi uporabi jo enostavno razstavimo, spravimo v omaro ali peljemo s seboj na kampiranje.
Ideja o neki stvari je filozofski pojem. V glavi imam zibel kot pojem z nekaterimi najbolj izčiščenimi lastnostmi;
Predmet ima vedno funkcijo. Zibel je ležišče za otroka, zato je temu primerno velika, dajša kot širša. Zibel se ziba, zato ločna oblika. Je simbol za uspavanje otroka, zato nežna in igriva.
Kaj je zibelka danes in kako ali sploh sta čas in prostor spremenila tudi njeno simbolno vrednost, ali bolje obratno, kakšna je simbolna vrednost tega predmeta v današnjem bivanjskem okolju.
Zibel je za otroško posteljico, vozičkom, lupinico, nadomestnim ležiščem pri starih starših, vrtčevskimi posteljicami,...le še odsev simbola, ki je nekoč povzemal naloge vseh zgoraj naštetih nadomestkov. Zibel je v družini dnevna ali nočna izmena za enega, redko treh in praktično nikoli več petih otrok. Torej je osiromašena tudi s svojo zaposlitveno dobo.
Kako ji torej drugače povrniti ponos kot z dodajanjem in prilagajanjem funkcij, hkrati pa s podobo, ki bo zaradi svoje izjemnosti, prevladala v prostoru, interierju.
Je že tako, da v izobilju vsega želimo vsako na novo pridobljeno reč na več načinov vnovčiti, opravičiti. Zvrnjen stol se prelevi v ležalnik, kolo odvrže pomožna kolesa in raste z otrokom,...
Moja večnamenska sestavljanka je sprva na tleh, nato v zraku pa zopet na tleh. Je zibel, jadralna ladjica, klop za starša, otroka in pravljico. Je vagon za bratca in sestrico in prikolica za igrače.
Ni komentarjev:
Objavite komentar